na današnji dan, pred 15 leti se je skotila moja navihana mrcina z imenom Bela.
ko je bila stara 3 mesece, sem postala njena rešiteljica. z blokovskega balkona se je preselila k meni na vas. potem sva se do njenega zadnjega dne vzljubljali in čohali.
bila je srečna debelajsa. zanimali sta jo predvsem hrana in vožnja z yugom. med vožnjo ni nikoli bruhala, ampak je ponosno gledala skozi okno.
kljub temu, da je tehtala krepko čez 50 kilogramov, si je zajtrke sama izbirala. za holesterol ji ni bilo mar. v tistem času so bile vse vaške mačke na dieti.
njen pogled z najbolj rjavimi očmi na svetu, je bil srce parajoč.
potem je nekega dne postala stara in gobček ji je začel siveti. tudi stopnice je težko premagovala. jo je pa sosedov avto kljub temu motil in je lajoča dirjala za njim kot mladenka. vedno.
enkrat pa jo je taisti sosedov avto zbil na tla in ji poškodoval taco. tudi opornico iz lubja je pojedla.
zares je rada jedla.
pokopali smo jo na griček za hišo. tam se je vsako pomlad in jesen dobivala z njenimi snubci. več od lizanja ušes ni nikomur dovolila.
Bela.
