27.2.07

duuk : taam, pisma

30.6.06
saj veš, le besede. in ljubezen ima kreativni in obenem uničujoč potencial. spretnost je le drugi obraz potopljenosti. gibanje med maternico in hladom sveta. kaj pa vem. mi vleče na kakšno metaforo o rojevanju kot (u)besedovanju. mogoče zato toliko dam na besede in obenem vem kako težko jih je pretvarjati v telo.

lepo je. me veseli, da se še kdo najdeva v njih. da se srečujeva pravzaprav.

6.7.06

internet, to ti je dosežek... bilo kuda... shiboti - tudi to je dosežek. kolektiv in vse to... sem med vožnjo, ki je zmeraj meditacija, razmišljal, da si zapisala enega najlepših stavkov zadnjem času:


lepo se je deliti s tabo

huh.
močno, široko,... dosežek in globina obenem. uf!
...
ohrid pa itak sede. sicer je balkan ekstrovertiran prostor, intime kot da ni, a vendarle. dosedaj so me samo gostili vsi ti znanci, ki jih prvič vidim. in je res veličastno in toplo in vse. bo pa naslednji korak omogočil več lebdenja. planine kličejo, kače tudi. muzičari itak vadijo. pa še volitve so mimo.
bodi.

pogrešam duukovo bloganje.
ZATO.

16.2.07

če zdaj bereš to, potem pri priči nehaj uporabljati če.
*
reagiraj takoj in zavlačuj po potrebi.
*
trebušne motnje odpravite s postom-"en post na dan odpravi motnje stran".
*

15.2.07

sediva v čolničku.
plujeva.
razburkano
mirno
viharno
globoko
lesketajoče
valujoče
široko
kipeče

morje.

vse se spreminja
in
midva.

11.2.07















nežno drsenje
postopoma razburka
vesoljni utrip
vzporedno z dihanjem
se objemi množijo
in stkejo mrežo
neponovljivosti

taam

7.2.07

Huda napaka je misliti, da je moč raziskovalni užitek spodbujati s prisilo in občutkom dolžnosti.« (Albert Einstein)

6.2.07

danes nisem sprejemala pomembnih odločitev.
niti včeraj ne.
kaj prinaša nov dan?

3.2.07

v piškotni vrečici so piškotki con grano saraceno e zucchero di canna. malo sem nejevoljna, ker so vsi piškoti celi, se pravi nezdrobljeni. jaz pa najraje meljem ravno tiste zdrobljene. point je v tem, da jih kot take ne morem štet kot celoto in jih zato lahko pojem kolikor mi jih zapaše brez slabe vesti.

2.2.07

ustavila sva se. mimo je pritekla razposajena deklica v prevelikih čeveljcih. na sebi je imela živo zeleno jopico s posebnim deteljnim vzorcem. pred njo je tekel beli pes s košatim repom.
izginila sta za ovinek.
izstopila sva. med vejevjem se je nebo odelo v čarobno barvo poslednjih žarkov tistega dne. nadela sem si rokavice in vdihnila svežino.
slišati je bilo otroško priganjanje neukrotljivega psa. pritekla sta do naju. deklici je bilo najbrž hladno ali pa ji bližina neznancev ni prijala. ni se ustavila. beli pes je v divjem loku skakal okoli mene kot bi me hotel potegniti v njuno igro. deklici je bilo nerodno, ker je beli pes smrdel. iz žepa je potegnila piškotek in zaklicala:" Adi pridi, pridi Adi,...."sprva je Adi ni ubogal. šele, ko mu je piškotek sprožil slinjenje gobčka, je urno stekel za njo.
izginila sta za ovinek.