»Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v skladu s podobo, ki jo uzira, prilagaja svoje vedenje, ne da bi se odrekel vodenju. To kompetentnost določa tudi sposobnost ohranjanja pristnega stika z otrokom, kar je temeljna pedagoška veščina. Ne nazadnje pa sodita vanjo tudi pedagogova sposobnost in hotenje, da prevzema popolno odgovornost za kakovost odnosa, kar je temelj pedagoške etike. Seštevek vseh teh kompetenc nazadnje določa raven pedagogove strokovne usposobljenosti.« (Juul & Jensen, 2004)

odkar imam otroka, je ta blog pravzaprav posvečen njemu. pred tem je bil odsev mene, ki pa se je iskal in iskal v besedah, mislih...

sedaj pa se veliko naučim od dveletnika in mi ni treba bloditi in iskati tistega česar ni.

ha, včeraj je Bitov oče nekaj bluzil pa mu je najin dveletnik odgovoril: " ne seri, tata". hm, najbrž bom morala spremenit svoje navade.

Bit razlaga prizor iz ene knjigice, nakar me pogleda in reče: "Tamaja Kavčič, a štekaš?"

Osupla sem ga pogledala in ostala brez besed, na usta se prikradel je nasmeh.