zakaj se živali nikoli ne dolgočasijo in ali je rajski adam vzel evino jabolko iz dolgočasja, radovednosti ali iz ljubezni?
ja, to me danes zanima.

zgleda, da imam 5 minut časa- uaau. nihče ni lačen in pokakan pa tudi zebe nikogar ne. mati imajo čas, da zapišejo nekaj o dogodku, ki se je dogajal na oktobersko nedeljo.
Bilo je jutro in na vasi so petelini že zgodaj zakikirikali- akcija kopanja lukenj za nov asfalt se je začela, meni pa se je odluščil čep. ja, prav tisti čep, ki naznanja prihod novega zemljana.
Nisem zagnala pretiranega vika in krika, kljub temu pa sem se pozanimala kaj mi je v taki situaciji storiti. najbolje, da se odpraviš proti porodnišnici, mi je svetovala ginekologinja. poklicala sem miha, ki je vihtel kramp nekje sredi vasi. bil je kar malo šokiran, saj smo rojstvo imeli nekako v planu šele čez 3 dni. nekaj časa je svojo stisko utapljal pod vročim tušem, potem pa sva se le odpravila proti porodnišnici. vozil je počasi.
ulegla sem se na neudobno porodnišnično mizo, kjer so me priklopili na ctg. zaznani so bili popadki, ki pa sem jih z lahkoto premagovala. zdravnica je namerila komaj za prst prehoda skozi maternični vrat. ojej, ta bo pa še dolga preden bom rodila, sem si mislila.
jok brate!
nataknila sem si tisto sprano srajco in si izbrala posteljo pri oknu. najdražji je bil z mano in namesto mene meril presledke med popadki.
ura se je že bližala deveti zvečer, Miha pa še vedno v porodnišnici pri meni. najbrž je bil neviden, sicer bi ga kakšna zoprna sestra že vrgla iz stavbe.
po hodniku prikoraka babica, jaz pa jo prosim, če mi lahko napravi še enkrat ctg, da vidimo kakšna je situacija. bolje, da tega ne bi vprašala. kljub očitni nejevolji, odmaširam za babico v porodni blok, kjer me priklopi na aparat. medtem se slišijo neznosni kriki mlade porodnice.
aparat zaznava že močnejše popadke, odteče mi voda. ležim priklopljena na hodniku v poltemi, nikjer nikogar, slišijo so grozni kriki na koncu hodnika- hitchock bi znal bolje to prikazati.
intenzivnost popadkov se veča, jaz pa jih korajžno predihavam. na koncu hodnika zaključijo porod. čez hodnik se zaderem ali je kje kdo in naj mi pomagajo, ker jaz nameravam rodit. babica prikoraka do mene in me nonšalantno napoti na najbližjo mizo, kjer me namerava klistirat. ojej...
ampak uau, paše. čeprav sva morali vse opraviti po hitrem postopku, kajti v naslednji slabi urici na svet priplava naš deček.
porod je bil super. bila sem sproščena kolikor sem le lahko bila. porodna bolečina je res nekaj izjemnega, neopisljivega, vendar, če se ženska nanjo psihično pripravi, ni frke.
Miha je bil moj veter.

zdaj pa grem pokukat kako sta moja dva fanta.

Tihožit Bit
razpoloženje,
ki odraža mir, ubranost v naravi.