dva dečka in en dec

dva dečka

...se starejši sin igra v banji z žabico in morsko školjko....mati se medtem ogledujem v ogledalu in slišim otroka govoriti fak, fak, fak...počepnem ob banji in mu začnem tolmačiti, da to ni ravno lepa beseda in da je že res, da jo sama kdaj pa kdaj uporabim, ampak, da naj mu to ne bo za zagled. me začudeno gleda kaj mu razlagam in mi reče:" ma kaj govoriš tamara, saj  žabica dela kvak, kvak, kvak in ne fak, fak, fak .."
za crknit so tile majhni, veliki ljudje

je že kazalo, da ne bo nič več pa me nekaj prijemlje...spet.
ne bom težila z zarotami, s koncem sveta, s poplavami, potresi in vulkani.
raje bom napisala kakšno dobro doživeto zgodbico, verz ali dva
in vas/sebe spodbujala pri objemanju omejitev, razdiranju dogem,
pri luščenju zbledelih brv in še in še....
zdaj je motivacija velika, prihodnost je daleč...

glede na datum zadnje objave, se ne morem odločiti ali sem se že upokojila ali se šele bom.

dnevi so tako nabiti z dogajanji, rastjo telesa in duha, da mi preprosto ne uspe zapisati popolnoma nič. zvečer padem dol ali pa na kavču obsedim z iPadom v roki in malo počvekam.

mogoče je celo bolje, če tamala dva naučim brcati žogo in skuhati mineštro :)

"ne me žiucilat mama", mi je danes rekel triletnik potem, ko mu nisem dovolila v kratkih rokavih ven, saj je vendar mesec november in mraz in dež in .....oh, ti naši vzorci obnašanja.

potem sem za trenutek obstala in malo pomišljala. pa saj naš triletnik ni nikoli bolan, antibiotika nismo niti od daleč še videli, vročino smo 2x zbili kar z naribanim krompirjem, poškodbo v roko pri doskoku pa smo tudi z mirovanjem pozdravili.

pred tednom smo zakorakali v tretje leto. triletnik hoče narediti vse sam ali pa ob najpreprostejših opravilih trdi, da ne mole. triletnik zna že zelo dobro oponašati mamo, ko s prstom žuga proti njej in ji reče kratko in jedrnato naj bo tiho. triletnik ima bogato domišljijo in vsled temu ne postavlja zakajev. mogoče jih še začne. triletnik dovoli materi, da zapusti sobo preden on zaspi. triletnik že cel mesec nosi samo dve majčki na katerih je narisan dirkalnik. triletnik je šel pred dvema dnevoma v spodnjih hlačkah v planine na izlet (mama sem seveda vzela oblačila s sabo).

življenje s triletnikom je neprecenljivo.

sem izpraznjena.

to je dobro,

ker se lahko spet napolnim.

odhajajo in prihajajo.
vsi smo otroci vesolja.
žarimo znotraj svojega bistva .

lupino pojejmo.

ne vem, če sem vam pokazala že naš novi, pravzaprav 6 mesecev stari zakladek, ki mu pravimo Arjunči (Arjun
Bit)

celo popoldne je nag skakal po peskovniku, lulal v grmičke in travice, kakat je šel na asfalt in ritko si je obrisal z listom okrasnega cvetja. vmes je pojedel kinder jajček in malo kruha. kdo si je izmislil, da so otroci zahtevna bitja???

naš vednoboljnabriti Bit rekel svojemu "fotru": " bom pop**** in te denu kaj v vjtec (vrtec)!"
foter mu je pritrdil, da bi bilo res pametno odpreti tudi vrtec za odrasle, predvsem za starše.

med vožnjami od tu do tam se v glavi rišejo kroji besed, ki potem čudežno iztekajo v pozabo vzporedno z iztekanjem mleka iz dojk- se pravi zelo hitro in nenačrtovano pozabljam prejšnje minute, ure, dneve....pa čeprav sploh ne hitim, me pomlad že prehiteva in bunde še vedno visijo na obešalniku hodnika.
otroka rada spita ponoči in to me osrečuje.

Bitov hecarski monolog:

sm jeku: "tamaja, pidi sem."

je jekla: "ne mojem."

sm jeku: "pidi sem, bom cicu."

je jekla: "ne mojem, sem že vsa potna."

zraven mene sedi človek.

v roki drži kozarec metinega čaja.

vrečica se je že spet močila predolgo.

prav zdaj bi odšla na samotni otok brez kopalk.

prav zdaj bi risala s palico v peščene oaze.

prav zdaj moja dva sinhrono spita in mi pustita sanjati

na glas.

eden sanja v košari, eden v postelji.

sediva na kavču in po hrbtu praskajo njegovi prsti.

veter brije snežene brade.

in jaz nisem ti!

»Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v skladu s podobo, ki jo uzira, prilagaja svoje vedenje, ne da bi se odrekel vodenju. To kompetentnost določa tudi sposobnost ohranjanja pristnega stika z otrokom, kar je temeljna pedagoška veščina. Ne nazadnje pa sodita vanjo tudi pedagogova sposobnost in hotenje, da prevzema popolno odgovornost za kakovost odnosa, kar je temelj pedagoške etike. Seštevek vseh teh kompetenc nazadnje določa raven pedagogove strokovne usposobljenosti.« (Juul & Jensen, 2004)