dramila sva rdečo. veliko sva prehodila.
na koncu sva bila zopet na začetku. krog nima ne začetka ne konca.
potem se vprašam, kako je možno stvari zaključevat?

every nook and cranny has its own sound

danes.
obujala sem spomine z belim kruhom, premazanim z maslom, posutim s sladkorjem.
čar otroštva.
vmes se je obdobje maslanja menjavalo z obdobjem eurokremanja in marmeladanja.
čar otroštva
je v izbiranju med dobrim in dobrim in dobrim.
takrat.
danes.

Truth, Simplicity, Love

jesenski nasveti za zgodnjo pomlad.
prečila sem travnik in se podala v kraljestvo fižolovih stebel. na mah sem jih opustošila in stroke pripravila na prezimitev.
dragi vrtičkarji: preden položite seme v zemljo, jo podržite nekaj trenutkov pod jezikom, potem jo položite v luknjico, ki ste jo izkopali z golimi rokami. previdno zasujte jamico in z bosimi nogami poteptajte zemljo. zrastel bo fižol po vaši meri, krog z zemljo bo sklenjen.
postopek s fižolom lahko uporabimo tudi na ljudeh. ni škodljiv, je pa vreden razmisleka v kakšno zemljo sadimo...

Dance With Me - nouvelle vague

eni na popravilo, drugi na priklop

izgubljen bo, kdor besede razume dobesedno.
kdor poskuša vse pojasniti z besedami, ne bo v tem življenju dosegel razsvetljenja. Mumon

hm, še dobro, da imamo medbesedne prostore, kjer lahko vsakdo po svoje razume in razvija pomenskosti ali pa obtiči v njih praznini. izbira je naša. vedno.

megla do tal,

moje noge pa še vedno

bose

prečkajo dan.

lepabela

na radarju mentala opazujem
valovanje čustvovanj.

vsako jutro Zavest sidram
v zalivu Zrenj.
na komandnem mostu
se vsedem na temelj in pol.
Hrbtenica je jambor in sveča.
v njej so mozeg, naviga in stenj.
tam, kjer se lestvica vretenc konča,
postane stenj jeziku koren.
prižgem...
Jezik- Plamen se po nebu vzpne v tunel,
z vrhom liže nosni koren,
fluid med obrvmi kot wolfram žari,
novo gorišče očesu koren
na čelu skeli
Svit

utrecht, 26.10

zadnji teden kot raznovrstna paleta osmišljanja.hard disk se ne dohiteva, predpotopni software, ki je nerazumljen, še večkrat pa mu razum beži iz konstelacije prepihanega namišljanja, pa je obtičal in ne čaka...predpotopen...pred potopom? pred potom? pred topom? kaj in kdo je bil prej?
valovi pa šibnejo od tu do japonske in nazaj še preden se do konca razkričimo.

na dnu
svoje ljubezni ljubiš
le svoj vzorec, odtis, smrt,
lastno žival.
(written by someone)

objemala bi tvojo tišino na veke.

prinesi mi šopek salvije,
da bova
zdravila zdravje..

prečkanje mostu sem zaobšla v velikem loku. srečanju nisem dala priložnosti.
bela prst še ni godna za rdečo kovino. zavedanje.

nekaj boljšega kar sem v zadnjem času slišala:

• Godspeed You! Black Emperor
  
  
  
  
  
  
  
  

• Do Make Say Think

največja metamorfoza se zgodi v med- amor- fazi. preobratna preobrazba, ki povzroči premetavanje okoli lastne osi in 360 stopinjski razgled.

otvorili smo igranje golfa v dežju na poseben način. palice prinešene z azurne obale, uporabljamo za igro na lokacijah, ki jim še svetovni asi ne bi bili kos.
eden bos, drugi v gumijastih škornjih, tretji je ravnokar vstal od svojega žganjekuharskega kotla, četrti bi samo poskusil pa mu pol palice ostane v zemlji,...naša usta razpotegnjena do ušes.
in kot pravijo moj oča: praznoglave ni težko prepoznati. od silne praznine se dvigajo nad tiste, ki v njej nekaj imajo.
mi pa še naprej igramo golf brez ovratnikov in čeveljcev s posebnimi žebljički. igramo ga zgolj zato, da se napolnimo z radostjo izgubljanja žogic na sosedovi gmajni in z njihovim posledičnim iskanjem, ki spominja na gobarjenje.
...in kaj, če sosedu crkne krava, ker je pojedla izgubljeno žogico?...
potem bom napisala knjigo o Butalcih II.

brez nje me ne bi bilo. vsaj ne v tej obliki in času.
vse najboljše za rojstni dan!

How Long Is The Wrong Way? (Flanger)

besede prevečkrat obvisijo kot cunje v vetru.
spomnimo se jih,
ko umazanih rok nimamo več kam obrisat,
ko se solze prepočasi sušijo,
ko nekaj potrka znotraj nas.

današnja bera je bila odlična. varno sem jih spravila pred dežjem. nabiranje in božanje sadežev je balzam za predel med prsmi in nogami; za srce in želodec, balzam za vse človeku prirojene čute.
ni naključje, da me ravno rdeči sadeži najbolj razveseljujejo. rdeča predstavlja življenjsko silo, vztrajnost, odpornost, voljo po samoohranitvi; povezuje nas z zemljo, ritmom in naravo.
revolucija.

pesem lahkokrilka:

češnje v jeseni
smo pojedli že
spomladi.

lepabela

v objemu visokih, gostih listavcev sva se sprehajala. on in jaz.
morala
sva oditi vsak po drugi stezi.
eden zaradi morale, drugi, ker je moral.
in, če pogledam nazaj, mi je lepo.
zadiši mi po toplih zimskih objemih, po jesenskih večernih sprehodih,
po poletni obrečni postrvi iz žerjavice ...
zadiši mi po pomladi, za katero sva vedno upala, da ne bo nikdar minila.
a vse je minljivo...in tu ni žalosti.

nikoli več ne ostaneš isti.
robatost se obrusi, nežnost se izneži, nestalnost se ustali,brezskrbnost začne skrbeti,
vse do kraja in časa, ko se spet začne proces obnavljanja in preurejanja, zažiganja in obmetavanja, luščenja in lepljenja,...

za obzidjem rastejo sončnice.

eni gradijo, drugi pa gledamo, kako vijak odbija svetlobo popoldanskega sonca.
vsak je ustvarjen ravno za tisto, kar počne.

nihče noče nositi žalosti

v svoji popotni torbi.

prevečkrat se vtihotapi in

melje naš vsakdanji kruh.

poklonimo si post.

lepabela

zakaj imajo moški raje ženske z razširjenimi zenicami?

rad imam svoje telo kadar je skupaj s tvojim
telesom. nekaj zelo novega je.
mišice čvrstejše in živci občutljivejši.
rad imam najino telo. rad imam kar počne,
rad imam njegov kako...
...in oči kot velike ljubezenske drobtine...
(96, e.e.cummings)

ta naš čudoviti telesni tango.

individualizem............mi pa še dihamo v paru: vdih, izdih.
.. .. ..
le dvakrat v življenju se nam zgodi, da to storimo neparno: ko se rodimo, in ko umremo.
ali dandanašnja družba samo še rojeva in umira?
kdo torej živi?

iskala sem izvor na izviru, ponovno spet.
nisem ga našla že spet.
ona pa še vedno teče pod istim kotom, na isti način, neozirajoč se na moja iskanja.