na današnji dan, pred 15 leti se je skotila moja navihana mrcina z imenom Bela.
ko je bila stara 3 mesece, sem postala njena rešiteljica. z blokovskega balkona se je preselila k meni na vas. potem sva se do njenega zadnjega dne vzljubljali in čohali.
bila je srečna debelajsa. zanimali sta jo predvsem hrana in vožnja z yugom. med vožnjo ni nikoli bruhala, ampak je ponosno gledala skozi okno.
kljub temu, da je tehtala krepko čez 50 kilogramov, si je zajtrke sama izbirala. za holesterol ji ni bilo mar. v tistem času so bile vse vaške mačke na dieti.
njen pogled z najbolj rjavimi očmi na svetu, je bil srce parajoč.
potem je nekega dne postala stara in gobček ji je začel siveti. tudi stopnice je težko premagovala. jo je pa sosedov avto kljub temu motil in je lajoča dirjala za njim kot mladenka. vedno.
enkrat pa jo je taisti sosedov avto zbil na tla in ji poškodoval taco. tudi opornico iz lubja je pojedla.
zares je rada jedla.
pokopali smo jo na griček za hišo. tam se je vsako pomlad in jesen dobivala z njenimi snubci. več od lizanja ušes ni nikomur dovolila.
Bela.

moj omiljeni grafitar: www.banksy.co.uk

hunters


fallofman

po pošti sem končno prejela 99,9 % čisto srebro, da lahko začnem izdelovati coprnije, ki preprečujejo bolezni in jih zdravijo.
ta coprnija se imenuje koloidno srebro.

pastirica žgance kuha,
notri pade ena muha.
pastirc pa pravi juhej, juhej
take žgance sama jej!


s tem komadom privabim Bitu nasmešek na obraz :)

 


Bit vam kaže jezik

VESOLJE FLIRTA Z MANO!

kar iščem ni stanje.
kar iščem ni doživetje.
kar iščem ni poimenovano.
kar iščem so koščki spomina.
kar iščem so le trenutki, ko nisem ničesar iskala.
kar iščem so le široka prostranstva otroštva.

spomni se otroštva.
spomni se kako so takrat zvenele dežne kaplje.
spomni se kako so se besede tihega pogovora mame in očeta neopazno zlivala skozi priprta vrata do postelje in pod odejo.
spomni se vlaka, ki je sredi noči zarezal v tišino in ti dal vedeti kako ogromen je.
spomni se kako velika je bila miza pod katero si lahko šotoril.
spomni se tistega občutka nepremagljivosti.
spomni se s kakšno lahkoto si našel štiriperesno deteljico.
spomni se bistre jasnine, ki je brez madežev krasila gozd, travnik in potok.
spomni se kako sladke so bile maline, ki so rasle ob plotu babičinega vrta.
spomni se kako ganljivo skrivnostne so bile igrače, ko jih je čista nedolžnost jemala za svoje.
spomni se zasnežene ceste in radosti, ko si skozi ledene rože opazoval pobeljeno pokrajino.
spomni se kako enostavno je bilo ljubiti.
spomni se kako si pozabil živeti.

kdaj in zakaj?

po zraku se veter kotali
na nebu oblak se smeji
za oblakom že luna smetano stepa
grdo se z lepim spogleda

fajn je, ko sem utrujena. takrat občutim tisto prijetno toplino votlosti od in do.

moja 2 jutranja



moja 2 jutranja

kdor v teh časih trdi, da nekaj razume, je nor. razuma človek sploh nima, razum je le še ena od besed iz besednjaka popolne opice.

za karkoli ali kogarkoli se danes imaš, jutri ne boš nič pametnejši od gnoja na njivi. in karkoli si misliš, je zdaj že mimo.

v misli se zapletati in kakor norec ponavljati eno in isto besedo, ni po mojem okusu. da pa bi molil cele dneve za srečo, ko bi se lahko smejal, to počno le religiozni špiritualisti, ki v resnici niso nikoli zaštekali za koga sonce sveti.

večni prijatelj :)

"zadne cajte se zjutri zbujam atomik, elana sm se naveliču.
ampak, ko pa sm še živu u lublan sm pa uporablu rosinrolke."

Kasja Vavčič

od roba do roba narisan z vzorci, uživaj v izbiranju, pusti strahove na otoku niga.
poženi življenje in bodi.

jata ptic je zakrožila nad našim domovanjem.

ko ležim na hrbtu in gledam v strop.

z miško v eni roki in detetom v drugi

...vstopila sva v stanovanje. bilo je svetlo in miza v kotu me je pomirjala. v roke mi je potisnila kitaro in mi skuhala čaj iz belih gobic. zaigral sem edini komad, ki sem ga znal in naivno mislil, da ji je všeč. popil sem čaj, ona pa je nekaj pojedla.
po okrepčilu sva se igrala skrivalnice, stanovanje je bilo res veliko. skrila se je v otroško sobo.
bilo je že proti jutru, zato je predlagala, da greva spat. imelo me je, da bi se slekel pa nisem vedel, če smem. vprašal sem jo in ona je z nasmeškom prikimala. v spodnjicah sem smuknil k njej pod odejo in pri tem ves čas mislil, da "gobice" že delujejo, ker je bilo vse tako prijetno čarobno. ležala sva na hrbtih in se držala za roki. gledal sem sliko na steni in postajalo mi je vedno bolj jasno. bilo je kakor bi njene besede izvirale iz mojega srca. ni bilo več poti nazaj.
ona in on sta zdaj moja družina pa čeprav je v čaju bil le zeleni čaj...

vaši otroci niso vaši otroci.
sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
po vas prihajajo, a ne od vas.
čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli...
lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,
toda ne trudite se, da bi oni ravnali tako kot vi.
kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja
ob tem, kar je bilo včeraj.

Kahlil Gibran, The Prophet

zakaj se živali nikoli ne dolgočasijo in ali je rajski adam vzel evino jabolko iz dolgočasja, radovednosti ali iz ljubezni?
ja, to me danes zanima.