Um nima rad tišine, ker je neomejena, brezlična in nedoločljiva. Rad pa ima zvok, zato ker je, podobno kot so misli, omejen, izmerljiv in prilagodljiv. Um se izogiba tišini; zato ker predstavlja tišina za ego “zvok” smrti.
Vendar je tišina naravno stanje stvari. Zvoki so motnja za obstoj (Pot) stvari takih, kot so. Beseda »hrup« prihaja iz latinske besede nal~sea. Hrup je zvok, ki je tako moteč, da nas dela bolne! Stalno klepetanje uma in ust je čvekanje in izčrpa qi (energijo).
Torej je tišina eden izmed načinov notranjega hranjenja in obnavljanja moči, potrebne za samo-zdravljenje in pomlajevanje. Poleg tega, če hočete izkusiti Tao/Luč, morate privabiti neskončnost v svoj način življenja in ni boljšega načina, kot da vključite tudi tišino. Kot je napisal Stari Mojster (Lao Tzu): "Biti varčen pri govorjenju, je naravno". In nadalje "Tisti ki govori, ne ve." Ko obvladate negovorjenje in "govorjenje brez govorjenja," potem boste videli Pot/Luč.
Torej: bodite tiho, razvijajte svojo moč in spoštujte življenja drugih. Ne tlačite jih, ne silite jih prekomerno in ne skušajte jih spremeniti ali z njimi manipulirati. Premagajte sebe, vendar dopustite stvarem in ljudem, da so.
Don Matesz

»JAZ SEM BOJEVNIK IN ZMAGOSLAVNO PRIHAJAM IZ BOJA.«

V osmem dejanju se Herkules napoti v deželo reke Amimon, da poišče in ubije devetero glavo pošast Hidro, ki prebiva v blatu močvirja ob reki in predstavlja nadlogo za vso deželo.
Učitelj pouči Herkulesa, da ima pošast devet glav. Reče mu, da z navadnim orožjem ne bo premagal pošasti – kajti, ko bo odsekal pošasti eno glavo, bosta hipoma na njenem mestu zrasle dve nove.
Devet glav predstavlja tri trojice problemov, s katerimi se srečujemo na Poti Svetosti. Ti problemi mučijo tiste, ki želimo obvladati (spoznati) samega sebe, ko hodimo po Poti. Prve tri glave predstavljajo želje, ki, so povezane s seksualnim življenjem, ugodjem in denarjem. Drugo trojico predstavljajo bolečina strahu, sovraštvo in želja po moči. Zadnja trojica glav sestoji iz teže nerazsvetljenega mišljenja – napuha, separatizma in krutosti. Tako predstavlja devetero glav blokade fizičnega, čustvenega in miselnega sveta.
Preden se je Herkules odpravil na pot, mu je Učitelj dal naslednji nasvet:
»VSTANEMO, ko pokleknemo; ZMAGAMO, ko se predamo; BITKO DOBIMO SKOZI PREDAJO!«
Smrdljivo močvirje je prostor, ki je prestrašil vsakogar, ki se mu je upal približati. Njegov smrad je zaprl pot vsakomur, ki je hotel vstopiti vanj. Herkules je končno našel votlino, v katero se je skrila Hidra – devetero glava pošast. Dan in noč jo je čakal, da bi se pojavila zunaj svojega skrivališča. Porodila se mu je misel, da bi jo iz bezal iz votline z ognjenimi puščicami, ki jih je izstrelil v votlino. Tako je tudi storil.
Tako kot Herkules uporabi ognjene puščice, da odkrije pošast, mora tudi učenec na Poti uporabiti moč razsojanja, da odkrije svojo temo. Izstreljena puščica predstavlja osredotočeno usmerjenost k cilju; ognjena puščica prepoznava pot.
Herkules se bori s Hidro. Seka ji glavo za glavo – a vedno zrasteta dve novi na mestu odsekane. ….Spomni se nasveta svojega Učitelja; poklekne v blato in vzdigne z rokami pošast nad glavo. Hidra izgubi kontakt z blatom in v zraku razpade. Ostane le še ena glava, ki je nesmrtna; njo Herkules zakoplje pod skale.
Toliko časa dokler se je Herkules boril s Hidro v blatu močvirja s svojim običajnim orožjem, toliko časa je ni uspel premagati. Zmaga šele tedaj, ko izpolni nasvet Učitelja in se s Hidro spopade s transpersonalnim orožjem, ki ga predstavljata – kvaliteta Duše in osebnost, naravnana k Duši – predana Duši. Osebnost se preda v roke Duše – poklekne v blato in tako preda svojo temo Duši (dvigne Hidro nad glavo). Hidro uniči moč Duše – brezpogojna ljubezen in brezpogojno odpuščanje. Na pragu zmage STOJIMO ŠELE TEDAJ, ko se osebnost preneha BORITI SAMA S SEBOJ (preneha kontrolirati samo sebe in svojo okolico) IN PREDA BOJ V ROKE DUŠE (ki ljubi in oprošča).
Rojeva se novo nebo in zemlja.