proti jutru sem imela zelo čudne sanje. rablju sem pomagala zbežati pred nadaljnim metanjem ljudi v visoke, betonske luknje. na dnu sem videla par raztreščenih trupel.
bežala sva čez prekrasne vrtove, po obzidju. pred nama so bila le še visoka, železna vrata. rabelj je imel ključ, vendar ga nikakor ni mogel spraviti v ključavnico, roka se mu je preveč tresla. za nama pa lovec z črno masko in obleko. med pogledovanjem na lovca in tresočo roko rablja, sem se prebudila.
kmalu zatem pa je najino bitje prvič dalo vedeti, da obstaja. na desni strani trebuha je nekajkrat nežno potrkalo. čudovit občutek, ko se zaveš, da nisi nikoli sam.
29.5.07
25.5.07
24.5.07
12.5.07
10.5.07
3.5.07
Naročite se na:
Objave (Atom)