v objemu visokih, gostih listavcev sva se sprehajala. on in jaz.
morala
sva oditi vsak po drugi stezi.
eden zaradi morale, drugi, ker je moral.
in, če pogledam nazaj, mi je lepo.
zadiši mi po toplih zimskih objemih, po jesenskih večernih sprehodih,
po poletni obrečni postrvi iz žerjavice ...
zadiši mi po pomladi, za katero sva vedno upala, da ne bo nikdar minila.
a vse je minljivo...in tu ni žalosti.

nikoli več ne ostaneš isti.
robatost se obrusi, nežnost se izneži, nestalnost se ustali,brezskrbnost začne skrbeti,
vse do kraja in časa, ko se spet začne proces obnavljanja in preurejanja, zažiganja in obmetavanja, luščenja in lepljenja,...