16.12.06

jedla sem ribo, ki se je skorajda utopila. te priložnosti ni imela, ker jo je nekdo prej potegnil na suho.
tako je crknila kar v domačem loncu.
tržaška omaka ji je dobro dela. tako mi je rekla.
slava ribam!

2 komentarja:

widra wanda pravi ...

tudi jaz sem jedla ribo, ki je bila mrtva. niti ni imela priložnosti se utopiti v loncu, ko so jo že vrgli na žar in zapekli, samo zame. tvoj zklik ali eksklamacija naj postane moto vseh, ki jih imamo radi in jih iz čiste ljubezni namakamo v tržaško omako, ki jim tako dobro dene.

obstaja ljudsko reklo: molči kot riba in do sedaj sem živela v prepričanju, da ribe na splošno ne znajo govoriti. v pravljicah svetlane makarovič se ena izmed njih sicer nauči lajati, a to ni enako, kaj šele isto.

gleda na to, da je bila tvoja govoreča:
si prepričana, da nisi pojedla boogy ribe??

ker veš, lahko bi se ti baterije zataknile v grlu ...

Anonimni pravi ...

Za predjužino sem jedel ribo. Nacefrano na kose. Oziroma na kose nacefranih več rib. Živela je v lastnem soku. Tako piše. Potem, ko sem jo deložiral, sem njeno bivališče deponiral med ostala izpraznjena bivališča. Za družbo sem ji ponudil brutalno razšesterjen paradižnik in provansalska zelišča na rano. Ni bila navdušena in trmasto še vedno ni šla v slast. Zdi se mi, da ne znam z ribami.