ustavila sva se. mimo je pritekla razposajena deklica v prevelikih čeveljcih. na sebi je imela živo zeleno jopico s posebnim deteljnim vzorcem. pred njo je tekel beli pes s košatim repom.
izginila sta za ovinek.
izstopila sva. med vejevjem se je nebo odelo v čarobno barvo poslednjih žarkov tistega dne. nadela sem si rokavice in vdihnila svežino.
slišati je bilo otroško priganjanje neukrotljivega psa. pritekla sta do naju. deklici je bilo najbrž hladno ali pa ji bližina neznancev ni prijala. ni se ustavila. beli pes je v divjem loku skakal okoli mene kot bi me hotel potegniti v njuno igro. deklici je bilo nerodno, ker je beli pes smrdel. iz žepa je potegnila piškotek in zaklicala:" Adi pridi, pridi Adi,...."sprva je Adi ni ubogal. šele, ko mu je piškotek sprožil slinjenje gobčka, je urno stekel za njo.
izginila sta za ovinek.
1 komentar:
Ha! Tisti piškotek sem bil jaz!
Včasih, že dolgo tega, zdaj sem se odvadil. Zdaj sem včasih samo še ovinek.
Objavite komentar