fajn se je mečkati z 1 pobrito brado,
traktor je dostavil 58 vreč maltita,
na torti bilo je 12 jagod.

greva gledat kje bo gorelo.

danes mi je prišlo na pamet nekaj simpatičnega....
kot vaško "dekletce" sem se vse svoje otroške dni potepala po vasi in njeni travnati okolici.
med počitnicami sta starša najbrž celo pozabila kako zgleda njun otrok, ampak jaz sem imela s pobalini in pobalinkami čez glavo opravkov. domov sem priletela samo napolnit sestradan želodček, velikokrat pa so mi ga tudi kar pri sosedovi prijateljici. če sva se z očetom kdaj po nekem ključu srečala kje sredi vasi, se je le nasmehnil in rekel:" o naša mala pocestnica, boš prišla kaj domov?"

no, ta izraz "pocestnica" sem takrat razumela po svoje. mislila sem, da sem pač dosti po svetu, oz. na cesti in me oče tako ljubkovalno kliče.

kasneje, ko sem se zavedala pomena te besede, sem bila jezna na cel svet, ki sprevrača lepo opisno besedo vandrovca v nekaj izkrivljenega, izmaličenega,.. ja, ja kurbanje je najstarejši posel nas žensk, a verjamem, da jim takrat še ni bilo treba postopat ob zaprašenih cestah in popljuvanih izložbah.

mogoče pa sem zdaj postala "popotkarica".

smeh je zdrav!

odločitev je padla: ni druge kot, da ukinem jutra njemu, ki ga ljubim.

p. s. sklenila sva, da bova spanec noči raje zbujala z nasmejanim jutrom.

najprej ena uganka za tiste, ki radi grebete za številkami...

2 + 1 + 3 + 9 = 1

komur uspe razložit ta izračun, prejme...

kako sem si zamislila betonsko vrtno mizo in koliko časa je trajalo od ideje do izvedbe.

začelo se je natanko pred dvema letoma, ko sem na vso moč pritiskala na svojega bivšega fanta, naj mi že vendar ulije to betonsko zadevo v obliki kašmirskega vzorca. pustil je svoje delo iz rok in se potil za svojo drago, takrat zame. no, ljubezen je kmalu zatem šla po gobe. spraševala sem se ali je bila miza povod ali posledica za razhod. mogoče je bila pa pika na koncu stavka.
taista miza- težka za dva junca, je do pred kratkim ležala sredi garaže, saj ni ga bilo korenjaka, ki bi si jo upal premakniti.. ker pa imam sedaj krepkega fantiča, je uslišal mojo prošnjo, da se dokonča delo nekoga, ki ga pač ni uspel.
po brutalnem postopku podlaganja in potiskanja, sta z mojim žlahtnikom uspela mizo postaviti točno tako, kot si je princeska zamislila. mizo je bilo potem treba zabetonirat v izkopano luknjo, ugotoviti njeno ravnino itd...
kar nekaj časa že tako tam prešerno stoji, cela betonska in grda na drugi pogled. rabi eno fajn obleko iz ploščic. tudi te sva že pripravila, a kaj, ko princeska komplicira in ne želi uporabit kar prve ideje.
v lajfu se je treba mučiti tudi z lepimi stvarmi, kajpak.

še en primer lebdenja.

lebdenje sredi gozda očisti um in razgiba duha.