slovenski blog je ena velika inštalacija ogrizkov in izpljunkov. bolj ali manj se blogerji ukvarjajo s pljuvanjem po času in ljudeh s katerimi živimo. ali res nihče več ne vidi nič lepega, uporabnega, zanimivega, sladkega v svojem življenju? ok, blog je kanal za prenos čustev na dan, da nam ne bi povzročale nastajanje kakšnih umotvornih bul, ampak ali res ne zmoremo več ljudem podariti nekaj kar jih bo spravilo v boljše razpoloženje? nekaj kar jih bo razvedrilo in vzdignilo....
eh, najbrž fantaziram, da je to možno, čeprav se mi zdi, da je.
začeti moram pri sebi :)
4 komentarji:
sem enkrat že sama isto pomislila, tudi meni se zdi preveč negativnosti. samo ja, na blogih se ljudje izpovedujejo, najbrž je to to...
Jst mam ene par zvezkov dnevnikov doma skritih še z osnovne, pa srednje šole, pa fax-leta... pa zgleda, da sem pisala vedno, ko je blo kej slabega za povedat- ko sem se imela fajn, sem pač uživala in ne pisarila. Vtis, ko te stvari preletim je, da mi je šlo vedno zelo slabo ;)
Tisza, tudi jaz. Le da sem enkrat v srednji šoli šla brati za sabo in prekinila s tradicijo izjokovanja v dnevnike. :P
Še jih imam shranjene, srednješolske dnevnike in ob zadnji veliki selitvi sem šla skoznje in prasnila v huronski smeh nad začrtanim kvadratkom, v katerega sem si dala navodila, bom vpisala ime prvega fanta. :))
heheheh takih dnevnikov pa jaz nisem pisala. pisala sem nekakšno poezijo- jokava romantika. nekoč sem jo s papirjev celo prepisala v kompjuter in nekega dne je še tisto izginilo k vragu. zadnji dve leti pišem blog in sploh ne vem več kaj sem pisarila :)
Objavite komentar