»Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v skladu s podobo, ki jo uzira, prilagaja svoje vedenje, ne da bi se odrekel vodenju. To kompetentnost določa tudi sposobnost ohranjanja pristnega stika z otrokom, kar je temeljna pedagoška veščina. Ne nazadnje pa sodita vanjo tudi pedagogova sposobnost in hotenje, da prevzema popolno odgovornost za kakovost odnosa, kar je temelj pedagoške etike. Seštevek vseh teh kompetenc nazadnje določa raven pedagogove strokovne usposobljenosti.« (Juul & Jensen, 2004)
9 komentarjev:
in v naslednjem postu boš to prenesla v uporabniku razumljivo prozo?
polona, to pomeni, da smo tastari vsega krivi, če otrok zabluzi :)
evo, sem tudi komentarje sprostila :)
vse lepo in prav ampak kako naj bom tako zrel pedagog otroku, če bi ga občasno celo sam potreboval? če otrok zabluzi, smo seveda krivi mi, njegovi starši, ampak delček krivde nosijo pa tudi naši starši in njihovi predniki - socialna skupnost v kateri smo se izoblikovali v to, kar smo. a ni res? ;-)
res je. smo polni vzorcev iz preteklosti. imamo zavedanje in lahko marsikaj popravimo :)
eh. jesper bi lahko zapisal krajše: "naj bo ljubezen v srcu".
ČESTITKE DRUŽINICI ZA NOVEGA DRUŽINSKEGA ČLANA, da razbobnam še tu. ;)
DOBRODOŠEL AJRUN!
tudi od mene čestitke, me je PF že po sms-u obvestila. :)
Vse prehitro postane teorija tolažba v težkih urah, ko ne veš več kako naprej. In potem delaš sklepe "od jutri bo vse drugače". Toda jutri prinese nova presenečenja. In prav je tako. Sicer bi se verjetno še vedno greli ob odprtem ognju v jamah, na koliščih...
Pa srečno, zdaj ko ste 4-je. Dobrodošli v klubu...
Objavite komentar