otvorili smo igranje golfa v dežju na poseben način. palice prinešene z azurne obale, uporabljamo za igro na lokacijah, ki jim še svetovni asi ne bi bili kos.
eden bos, drugi v gumijastih škornjih, tretji je ravnokar vstal od svojega žganjekuharskega kotla, četrti bi samo poskusil pa mu pol palice ostane v zemlji,...naša usta razpotegnjena do ušes.
in kot pravijo moj oča: praznoglave ni težko prepoznati. od silne praznine se dvigajo nad tiste, ki v njej nekaj imajo.
mi pa še naprej igramo golf brez ovratnikov in čeveljcev s posebnimi žebljički. igramo ga zgolj zato, da se napolnimo z radostjo izgubljanja žogic na sosedovi gmajni in z njihovim posledičnim iskanjem, ki spominja na gobarjenje.
...in kaj, če sosedu crkne krava, ker je pojedla izgubljeno žogico?...
potem bom napisala knjigo o Butalcih II.

brez nje me ne bi bilo. vsaj ne v tej obliki in času.
vse najboljše za rojstni dan!

How Long Is The Wrong Way? (Flanger)

besede prevečkrat obvisijo kot cunje v vetru.
spomnimo se jih,
ko umazanih rok nimamo več kam obrisat,
ko se solze prepočasi sušijo,
ko nekaj potrka znotraj nas.

današnja bera je bila odlična. varno sem jih spravila pred dežjem. nabiranje in božanje sadežev je balzam za predel med prsmi in nogami; za srce in želodec, balzam za vse človeku prirojene čute.
ni naključje, da me ravno rdeči sadeži najbolj razveseljujejo. rdeča predstavlja življenjsko silo, vztrajnost, odpornost, voljo po samoohranitvi; povezuje nas z zemljo, ritmom in naravo.
revolucija.

pesem lahkokrilka:

češnje v jeseni
smo pojedli že
spomladi.

lepabela

v objemu visokih, gostih listavcev sva se sprehajala. on in jaz.
morala
sva oditi vsak po drugi stezi.
eden zaradi morale, drugi, ker je moral.
in, če pogledam nazaj, mi je lepo.
zadiši mi po toplih zimskih objemih, po jesenskih večernih sprehodih,
po poletni obrečni postrvi iz žerjavice ...
zadiši mi po pomladi, za katero sva vedno upala, da ne bo nikdar minila.
a vse je minljivo...in tu ni žalosti.

nikoli več ne ostaneš isti.
robatost se obrusi, nežnost se izneži, nestalnost se ustali,brezskrbnost začne skrbeti,
vse do kraja in časa, ko se spet začne proces obnavljanja in preurejanja, zažiganja in obmetavanja, luščenja in lepljenja,...

za obzidjem rastejo sončnice.

eni gradijo, drugi pa gledamo, kako vijak odbija svetlobo popoldanskega sonca.
vsak je ustvarjen ravno za tisto, kar počne.

nihče noče nositi žalosti

v svoji popotni torbi.

prevečkrat se vtihotapi in

melje naš vsakdanji kruh.

poklonimo si post.

lepabela

zakaj imajo moški raje ženske z razširjenimi zenicami?

rad imam svoje telo kadar je skupaj s tvojim
telesom. nekaj zelo novega je.
mišice čvrstejše in živci občutljivejši.
rad imam najino telo. rad imam kar počne,
rad imam njegov kako...
...in oči kot velike ljubezenske drobtine...
(96, e.e.cummings)

ta naš čudoviti telesni tango.

individualizem............mi pa še dihamo v paru: vdih, izdih.
.. .. ..
le dvakrat v življenju se nam zgodi, da to storimo neparno: ko se rodimo, in ko umremo.
ali dandanašnja družba samo še rojeva in umira?
kdo torej živi?

iskala sem izvor na izviru, ponovno spet.
nisem ga našla že spet.
ona pa še vedno teče pod istim kotom, na isti način, neozirajoč se na moja iskanja.

dragi sledilci,
horizontalamisli je bila zadnje čase preveč kabaretsko naravnana, zatorej plehkosti takšnih in drugačnih ni spuščala v eter.

danes pa...
...zgodaj vstala, zaslužila dnevno, tolarsko dozo in se šla maziliti v planine.
zrak diši, hrupa ni, krave se prešerno pasejo, nosnici srkata, oči občudujejo, usta se smejejo vzporedno s plavajočimi oblaki v modrini...
lahko bi zarezal vanjo kot v zlatorumen kolut sira...
mlekar se veselo spravlja k obedu...
noge me nesejo, lica se tresejo.
prihodnost je na strani vrtičkarjev, planincev in nabiralcev.
vesela sem!

rahla omotica. ne govorim. zazrta.
kimam - odkimavam.

na vrtu mnogoteri sadeži;
sladki, kisli, pekoči, grenki, gnili, ...
prepovedani kot nadslajši.
s po pada nje.

fizi- kalno- čno preutrujena zvečer, začenjam novo jutro z:
The Go! Team - Thunder, Lightning, Strike- Panther Dash
1, 2, 3,... and no redundance...

ali je posameznik enačba z eno neznanko?

samostojno stoji na levi ali desni, vendar tesno ob enačaju.

8 letni bratec je danes, potem, ko sem ga vprašala kaj namerava obuti, podal najpametnejši odgovor na najbolj neumno zastavljeno vprašanje.
odgovoril mi je: "obul bom nekaj kar ni rokav".

stari prijatelj mi je danes podal še en pameten odgovor na še eno neumno vprašanje. medtem, ko je s črno antique barvo pleskal železno ograjo, sem ga vprašala zakaj so njegove rokavice še vedno bele kot, da ne bi držal črnosti v rokah.
odgovoril mi je: " zato, ker kopljem bel premog".

brez neumnih vprašanj tudi genialnih odgovorov ni.

opustošenju najinemu besednemu vrtu,
bo sledilo tiho posedanje na pomolu otoka Niga.
to bo najina poroka.
penastemu zaganjanju ob obalo,
bo sledila uničenost.
med amor faza.

lepabela

med puljenjem plevela, mi je na misel padla beseda konjenica.
razvozlano: ko je/ni konec.
med kuhanjem breskove marmelade z dodatkom cimeta, pa se mi je porajala beseda refleksija.
razvozlano: fleksarca.
med izvajanjem prevalov po gmajni, mi na misel ni padlo nič drugega kot: uau se mi vrti.
razvozlano: valjajmo se po gmajnah čim več, saj omogoča alfa stanje pri polni zavesti-> lessstress

sledovi časa barvajo njeno turkiznost
z obrabljenostjo.
prisojna stran podob.

naj sem tvoja struna ali tastatura:
ubi (ra) j me nežno.

spora- v surovih časih, ko ne dobijo rastline zadosti hranil, se spremenijo v spore. skrčijo se in obzidajo svojo življenjsko silo, da bi preživele.
ne rastejo.
vzdržijo.

.

.

.

.

n o m e s s a g e n o c r i m e

.

.

.

FEO.

vstopila sem v njegovo olesenelo srce. mlahav pogled je oživel. nož ni vrezal najinih začetnic in bukvin sok ni odtekel v pocinkan lijak.
koncert za makrame.

koze se mirno pasejo
na pašnikih brez pastirjev.

v afriki rjove lev.

lepabela

odhajaj oči deček
odhaja joči deček

Sajeta je takoj v štartu pokazala roge. kdor si je želel ujeti njen rep, bo razočaran.
štromarji so se neizkazali. kabli povezani med sabo na indijski način, niso prinesli željenega rezultata. razočarano občinstvo se je moralo vključiti v program selitve narodov, ki pa je eu ni podprla. kljub temu in še nekaterim drugim zapetljajem, ki jim jaz pravim detajli nepredvidljivosti, sem se imela plesno.
Damir Avdić je navdušil s svojo pojavnostjo in bodicami, Neočekivana sila koja se iznenada pojavljuje i rešava stvar pa s tribalno ritmiko in prepletajočimi se minimalistični zvoki kitar, ki pripeljejo do pravega transa, odigranega na analognih instrumentih, kjer svoje doda tudi njihov mojster za mešalno mizo.