po zraku se veter kotali
na nebu oblak se smeji
za oblakom že luna smetano stepa
grdo se z lepim spogleda

fajn je, ko sem utrujena. takrat občutim tisto prijetno toplino votlosti od in do.

moja 2 jutranja



moja 2 jutranja

kdor v teh časih trdi, da nekaj razume, je nor. razuma človek sploh nima, razum je le še ena od besed iz besednjaka popolne opice.

za karkoli ali kogarkoli se danes imaš, jutri ne boš nič pametnejši od gnoja na njivi. in karkoli si misliš, je zdaj že mimo.

v misli se zapletati in kakor norec ponavljati eno in isto besedo, ni po mojem okusu. da pa bi molil cele dneve za srečo, ko bi se lahko smejal, to počno le religiozni špiritualisti, ki v resnici niso nikoli zaštekali za koga sonce sveti.

večni prijatelj :)

"zadne cajte se zjutri zbujam atomik, elana sm se naveliču.
ampak, ko pa sm še živu u lublan sm pa uporablu rosinrolke."

Kasja Vavčič

od roba do roba narisan z vzorci, uživaj v izbiranju, pusti strahove na otoku niga.
poženi življenje in bodi.

jata ptic je zakrožila nad našim domovanjem.

ko ležim na hrbtu in gledam v strop.

z miško v eni roki in detetom v drugi

...vstopila sva v stanovanje. bilo je svetlo in miza v kotu me je pomirjala. v roke mi je potisnila kitaro in mi skuhala čaj iz belih gobic. zaigral sem edini komad, ki sem ga znal in naivno mislil, da ji je všeč. popil sem čaj, ona pa je nekaj pojedla.
po okrepčilu sva se igrala skrivalnice, stanovanje je bilo res veliko. skrila se je v otroško sobo.
bilo je že proti jutru, zato je predlagala, da greva spat. imelo me je, da bi se slekel pa nisem vedel, če smem. vprašal sem jo in ona je z nasmeškom prikimala. v spodnjicah sem smuknil k njej pod odejo in pri tem ves čas mislil, da "gobice" že delujejo, ker je bilo vse tako prijetno čarobno. ležala sva na hrbtih in se držala za roki. gledal sem sliko na steni in postajalo mi je vedno bolj jasno. bilo je kakor bi njene besede izvirale iz mojega srca. ni bilo več poti nazaj.
ona in on sta zdaj moja družina pa čeprav je v čaju bil le zeleni čaj...

vaši otroci niso vaši otroci.
sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
po vas prihajajo, a ne od vas.
čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli...
lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,
toda ne trudite se, da bi oni ravnali tako kot vi.
kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja
ob tem, kar je bilo včeraj.

Kahlil Gibran, The Prophet

zakaj se živali nikoli ne dolgočasijo in ali je rajski adam vzel evino jabolko iz dolgočasja, radovednosti ali iz ljubezni?
ja, to me danes zanima.

zgleda, da imam 5 minut časa- uaau. nihče ni lačen in pokakan pa tudi zebe nikogar ne. mati imajo čas, da zapišejo nekaj o dogodku, ki se je dogajal na oktobersko nedeljo.
Bilo je jutro in na vasi so petelini že zgodaj zakikirikali- akcija kopanja lukenj za nov asfalt se je začela, meni pa se je odluščil čep. ja, prav tisti čep, ki naznanja prihod novega zemljana.
Nisem zagnala pretiranega vika in krika, kljub temu pa sem se pozanimala kaj mi je v taki situaciji storiti. najbolje, da se odpraviš proti porodnišnici, mi je svetovala ginekologinja. poklicala sem miha, ki je vihtel kramp nekje sredi vasi. bil je kar malo šokiran, saj smo rojstvo imeli nekako v planu šele čez 3 dni. nekaj časa je svojo stisko utapljal pod vročim tušem, potem pa sva se le odpravila proti porodnišnici. vozil je počasi.
ulegla sem se na neudobno porodnišnično mizo, kjer so me priklopili na ctg. zaznani so bili popadki, ki pa sem jih z lahkoto premagovala. zdravnica je namerila komaj za prst prehoda skozi maternični vrat. ojej, ta bo pa še dolga preden bom rodila, sem si mislila.
jok brate!
nataknila sem si tisto sprano srajco in si izbrala posteljo pri oknu. najdražji je bil z mano in namesto mene meril presledke med popadki.
ura se je že bližala deveti zvečer, Miha pa še vedno v porodnišnici pri meni. najbrž je bil neviden, sicer bi ga kakšna zoprna sestra že vrgla iz stavbe.
po hodniku prikoraka babica, jaz pa jo prosim, če mi lahko napravi še enkrat ctg, da vidimo kakšna je situacija. bolje, da tega ne bi vprašala. kljub očitni nejevolji, odmaširam za babico v porodni blok, kjer me priklopi na aparat. medtem se slišijo neznosni kriki mlade porodnice.
aparat zaznava že močnejše popadke, odteče mi voda. ležim priklopljena na hodniku v poltemi, nikjer nikogar, slišijo so grozni kriki na koncu hodnika- hitchock bi znal bolje to prikazati.
intenzivnost popadkov se veča, jaz pa jih korajžno predihavam. na koncu hodnika zaključijo porod. čez hodnik se zaderem ali je kje kdo in naj mi pomagajo, ker jaz nameravam rodit. babica prikoraka do mene in me nonšalantno napoti na najbližjo mizo, kjer me namerava klistirat. ojej...
ampak uau, paše. čeprav sva morali vse opraviti po hitrem postopku, kajti v naslednji slabi urici na svet priplava naš deček.
porod je bil super. bila sem sproščena kolikor sem le lahko bila. porodna bolečina je res nekaj izjemnega, neopisljivega, vendar, če se ženska nanjo psihično pripravi, ni frke.
Miha je bil moj veter.

zdaj pa grem pokukat kako sta moja dva fanta.

Tihožit Bit
razpoloženje,
ki odraža mir, ubranost v naravi.

time is not money, time is ART.

tihoma vstopaš in odgrinjaš moje čipkasto nebo.

zen budistke

oda korenju


izvor energije
čisti kri
žene na vodo
preprečuje nastanek ledvičnih kamnov
-"- gnitje v črevesju
nevtralizira odvečno želodčno kislino
krepi ostrino vida
-"- odpornost proti glistam, prehladu, rahitisu, vnetju ušes
širi krvne žile
in nas tako varuje pred arteriosklerozo
varuje tudi pred slabokrvnostjo
utrjuje kosti
korenčkova juha je odlična proti driski dojenčkov
odstranjuje strupe iz telesa

(foto: www.2muchbeauty.com )

rumeno obsijana
rdeče žari izpod
črnega neba

šele ko nam bodo vsem padle gate z riti, šele takrat bomo zares svobodni.

"na tem svetu potrebujem samo zrak,
tebe ne."
potem se mu je utrnila solzica.

"tebe ljubim, ne pa potrebujem."

srečna sem.

čofotalnik

...prebival sem v prijateljičini hiši in vsak dan čakal, da se prikaže "srečkica". Ob njenih prihodih so se mi tresla kolena, njena nepredvidljivost pa me je grizla v že dolgo potlačena čustva.
Užival sem v pogovorih z njo, ko me je vodila na čudovite kraje, kjer sva opazovala stvaritve narave. Prvič, ko sem ji skuhal, je bila navdušena, jaz pa sem si končno priznal, da sem res zaljubljen v pravo žensko...

ko se srečava na robu neba

ko se objameva pred oltarjem srca

ko se začutiva kot trn v peti

takrat sva to midva

in nič ni popolnejše in žlahtnejše.

večna prijatelja

njeni veliki, lijakasti cvetovi
zbirajo medeno roso,
žejni se ob njej ustavi.

srkajoč.

oživila sem tradicijo rdečih sadežev.

maline v jeseni
jemo kar sedaj.

prej sem se nasmejala do solz.
moj dragi je namreč cankarjev nagrajenec iz materinega jezika. ko pa sem brala njegov zadnji zapis, mi je na pot razmišljanja skočila misel, da najbrž cankarjeva mati ni samo kuhala kave, ampak je v njegova besedovanja tudi vstavljala vejice.

p.s. moje znanje materinščine ni nikoli posegalo po zlatih odličjih.