"ne me žiucilat mama", mi je danes rekel triletnik potem, ko mu nisem dovolila v kratkih rokavih ven, saj je vendar mesec november in mraz in dež in .....oh, ti naši vzorci obnašanja.

potem sem za trenutek obstala in malo pomišljala. pa saj naš triletnik ni nikoli bolan, antibiotika nismo niti od daleč še videli, vročino smo 2x zbili kar z naribanim krompirjem, poškodbo v roko pri doskoku pa smo tudi z mirovanjem pozdravili.

pred tednom smo zakorakali v tretje leto. triletnik hoče narediti vse sam ali pa ob najpreprostejših opravilih trdi, da ne mole. triletnik zna že zelo dobro oponašati mamo, ko s prstom žuga proti njej in ji reče kratko in jedrnato naj bo tiho. triletnik ima bogato domišljijo in vsled temu ne postavlja zakajev. mogoče jih še začne. triletnik dovoli materi, da zapusti sobo preden on zaspi. triletnik že cel mesec nosi samo dve majčki na katerih je narisan dirkalnik. triletnik je šel pred dvema dnevoma v spodnjih hlačkah v planine na izlet (mama sem seveda vzela oblačila s sabo).

življenje s triletnikom je neprecenljivo.

sem izpraznjena.

to je dobro,

ker se lahko spet napolnim.

odhajajo in prihajajo.
vsi smo otroci vesolja.
žarimo znotraj svojega bistva .

lupino pojejmo.

ne vem, če sem vam pokazala že naš novi, pravzaprav 6 mesecev stari zakladek, ki mu pravimo Arjunči (Arjun
Bit)

celo popoldne je nag skakal po peskovniku, lulal v grmičke in travice, kakat je šel na asfalt in ritko si je obrisal z listom okrasnega cvetja. vmes je pojedel kinder jajček in malo kruha. kdo si je izmislil, da so otroci zahtevna bitja???

naš vednoboljnabriti Bit rekel svojemu "fotru": " bom pop**** in te denu kaj v vjtec (vrtec)!"
foter mu je pritrdil, da bi bilo res pametno odpreti tudi vrtec za odrasle, predvsem za starše.

med vožnjami od tu do tam se v glavi rišejo kroji besed, ki potem čudežno iztekajo v pozabo vzporedno z iztekanjem mleka iz dojk- se pravi zelo hitro in nenačrtovano pozabljam prejšnje minute, ure, dneve....pa čeprav sploh ne hitim, me pomlad že prehiteva in bunde še vedno visijo na obešalniku hodnika.
otroka rada spita ponoči in to me osrečuje.

Bitov hecarski monolog:

sm jeku: "tamaja, pidi sem."

je jekla: "ne mojem."

sm jeku: "pidi sem, bom cicu."

je jekla: "ne mojem, sem že vsa potna."

zraven mene sedi človek.

v roki drži kozarec metinega čaja.

vrečica se je že spet močila predolgo.

prav zdaj bi odšla na samotni otok brez kopalk.

prav zdaj bi risala s palico v peščene oaze.

prav zdaj moja dva sinhrono spita in mi pustita sanjati

na glas.

eden sanja v košari, eden v postelji.

sediva na kavču in po hrbtu praskajo njegovi prsti.

veter brije snežene brade.

in jaz nisem ti!

»Profesionalna kompetentnost v medosebnih odnosih je sposobnost pedagoga, da zagleda otroka v njegovi samobiti in da v skladu s podobo, ki jo uzira, prilagaja svoje vedenje, ne da bi se odrekel vodenju. To kompetentnost določa tudi sposobnost ohranjanja pristnega stika z otrokom, kar je temeljna pedagoška veščina. Ne nazadnje pa sodita vanjo tudi pedagogova sposobnost in hotenje, da prevzema popolno odgovornost za kakovost odnosa, kar je temelj pedagoške etike. Seštevek vseh teh kompetenc nazadnje določa raven pedagogove strokovne usposobljenosti.« (Juul & Jensen, 2004)

odkar imam otroka, je ta blog pravzaprav posvečen njemu. pred tem je bil odsev mene, ki pa se je iskal in iskal v besedah, mislih...

sedaj pa se veliko naučim od dveletnika in mi ni treba bloditi in iskati tistega česar ni.

ha, včeraj je Bitov oče nekaj bluzil pa mu je najin dveletnik odgovoril: " ne seri, tata". hm, najbrž bom morala spremenit svoje navade.

Bit razlaga prizor iz ene knjigice, nakar me pogleda in reče: "Tamaja Kavčič, a štekaš?"

Osupla sem ga pogledala in ostala brez besed, na usta se prikradel je nasmeh.

zadnje čase sploh ne uspem nič več objaviti tako polno in živahno postaja življenje z dveletnikom in njegovim očetom.
vsak dan me preseneti, ta majhen še bolj ko ta velik, s kakšno dobro idejo, z besedno zvezo, ki je lahko tako luštna, da se kar topim. in temu ni ne konca ne kraja. in uživam vedno bolj.
sem pa včeraj dobila mojzesovo košaro za še nerojeno dete. upam, da ga ne bo treba spuščati po Soči pred kakšnimi barbari.

Med tem, ko sem ga dajala spati, je v spalnico pokukal on.
"Tati pidi paskat mamico", je rekel moj najljubši otrok.

p.s že moj mali otrok ve, da je moja najljubša masaža praskanje po hrbtu.

po svetu je treba hoditi z zaprtimi očmi, sicer se lahko ob koga/kaj spotaknemo.

čim sem začela z dobrimi nasveti, ki jih seveda sama najprej tudi preizkušam, že so me napadle tegobe in tegobice. naslednja se je pojavila čim se je prejšnja odpravila na drug planet. ta se imenuje "zaprtje" in sicer spet pogost nosečniški pojav. namreč notranji organi se morajo malo prerazporediti, da ima novo malo bitje dovolj prostora za migetanje. pri meni se zgleda najraje prerazporeja prav črevesje. po treh dneh, ko me je že vse tiščalo in se mi je zdelo, da se bom razpočila, me je rešil edino lekarniški recept- nekakšni sladkorji, ki jih črevesje ne prepušča, se pa zato zmehča blato. pred tem sem preizkusila vse živo- od namočenih sliv do probiotičnega jogurta ....ampak nič. čeprav nerada jemljem kaj lekarniškega, se mi tile sladkorji niso zdeli tako sporni, da jih ne bi pogoltnila. pa tudi, ko sem pomislila, da nosim s sabo tri dni staro blato, po domače drek, nisem več imela pomisleka.

no, ker že pišem, da ne maram jamranja in negativnosti, ki si jih večina deli z nami, bi pa mogoče uvedla sekcijo uporabnih in dobrodošlih domačih nasvetov v zvezi čimerkoli- tudi kako se otepati slabe volje in kako pripraviti najboljše polnjene paprike, ki sem jih mimogrede danes zelo grdo zakvačkala :)

pred par dnevi me je napadla grda, pekoča in srbeča gljiva po imenu kandida. priznam, da sem malo pretiravala s sladkarijami, ampak to ni bil pravi vzrok. med nosečnostjo naj bi bila porast te gljive prisotna kar v 75 %, saj naj bi ženska v tem obdobju izločala iz nožnice neke cukre, ki jih kandida obožuje. tako je prvič v življenju kandida našla tudi mene. auch.

ampak tako kot se zame spodobi, ne odbrzim takoj k zdravniku po farmacevtske preparate, ki bodo že odgnali te zlobne glijivice, temveč se najprej lotim pri sebi in raziščem kje za vraga sem ga " srala",, da sem si nakopala nekaj česar ne potrebujem.

prišla sem do ugotovitev kateri hrani se moram izogibati in s čim si oprhati nožnico, da gljive vzamejo kovček in odhitijo na drug planet.

drage ženske s podobno težavo rešitev je preprosta: izogibajte se stresu, sladki in kvašeni hrani ter si 2-3x na dan oprhajte zunanje genitalije z razredčenim 100% oljem iz čajevca ( tea tree).

učinek je bil hiter in preprost. če bi šla k zdravniku bi mi predpisal canesten, ki deluje kratkoročno, saj odpravi gljivice, vendar obenem tudi poškoduje nožnično tkivo in glijivice se kmalu spet prav v tistih ranicah množično naselijo.

zdravje je sila preprosta zadeva!

slovenski blog je ena velika inštalacija ogrizkov in izpljunkov. bolj ali manj se blogerji ukvarjajo s pljuvanjem po času in ljudeh s katerimi živimo. ali res nihče več ne vidi nič lepega, uporabnega, zanimivega, sladkega v svojem življenju? ok, blog je kanal za prenos čustev na dan, da nam ne bi povzročale nastajanje kakšnih umotvornih bul, ampak ali res ne zmoremo več ljudem podariti nekaj kar jih bo spravilo v boljše razpoloženje? nekaj kar jih bo razvedrilo in vzdignilo....
eh, najbrž fantaziram, da je to možno, čeprav se mi zdi, da je.
začeti moram pri sebi :)

jutra postajajo zelo zgodnja, za moj občutek prezgodnja. malo dete me uči uživati v prezgodnjih jutrih. takrat skupaj zatrkujeva, na balkonu poslušava ptičje žvrgolenje in se včasih skupaj prebijava skozi kakšno malo bolj sitno urico.

potrpljenje je ključ za vrata k želenemu....

ne pišem več.

dan je postal prepoln za zbiranje misli v pleteno košaro.

mamica pidiiiiiii, maaaaaamicaaaaaaaa