12.7.07
...prebival sem v prijateljičini hiši in vsak dan čakal, da se prikaže "srečkica". Ob njenih prihodih so se mi tresla kolena, njena nepredvidljivost pa me je grizla v že dolgo potlačena čustva.
Užival sem v pogovorih z njo, ko me je vodila na čudovite kraje, kjer sva opazovala stvaritve narave. Prvič, ko sem ji skuhal, je bila navdušena, jaz pa sem si končno priznal, da sem res zaljubljen v pravo žensko...
Užival sem v pogovorih z njo, ko me je vodila na čudovite kraje, kjer sva opazovala stvaritve narave. Prvič, ko sem ji skuhal, je bila navdušena, jaz pa sem si končno priznal, da sem res zaljubljen v pravo žensko...
30.6.07
ko se srečava na robu neba
ko se objameva pred oltarjem srca
ko se začutiva kot trn v peti
takrat sva to midva
in nič ni popolnejše in žlahtnejše.
večna prijatelja
4.6.07
prej sem se nasmejala do solz.
moj dragi je namreč cankarjev nagrajenec iz materinega jezika. ko pa sem brala njegov zadnji zapis, mi je na pot razmišljanja skočila misel, da najbrž cankarjeva mati ni samo kuhala kave, ampak je v njegova besedovanja tudi vstavljala vejice.
p.s. moje znanje materinščine ni nikoli posegalo po zlatih odličjih.
moj dragi je namreč cankarjev nagrajenec iz materinega jezika. ko pa sem brala njegov zadnji zapis, mi je na pot razmišljanja skočila misel, da najbrž cankarjeva mati ni samo kuhala kave, ampak je v njegova besedovanja tudi vstavljala vejice.
p.s. moje znanje materinščine ni nikoli posegalo po zlatih odličjih.
29.5.07
proti jutru sem imela zelo čudne sanje. rablju sem pomagala zbežati pred nadaljnim metanjem ljudi v visoke, betonske luknje. na dnu sem videla par raztreščenih trupel.
bežala sva čez prekrasne vrtove, po obzidju. pred nama so bila le še visoka, železna vrata. rabelj je imel ključ, vendar ga nikakor ni mogel spraviti v ključavnico, roka se mu je preveč tresla. za nama pa lovec z črno masko in obleko. med pogledovanjem na lovca in tresočo roko rablja, sem se prebudila.
kmalu zatem pa je najino bitje prvič dalo vedeti, da obstaja. na desni strani trebuha je nekajkrat nežno potrkalo. čudovit občutek, ko se zaveš, da nisi nikoli sam.
bežala sva čez prekrasne vrtove, po obzidju. pred nama so bila le še visoka, železna vrata. rabelj je imel ključ, vendar ga nikakor ni mogel spraviti v ključavnico, roka se mu je preveč tresla. za nama pa lovec z črno masko in obleko. med pogledovanjem na lovca in tresočo roko rablja, sem se prebudila.
kmalu zatem pa je najino bitje prvič dalo vedeti, da obstaja. na desni strani trebuha je nekajkrat nežno potrkalo. čudovit občutek, ko se zaveš, da nisi nikoli sam.
25.5.07
24.5.07
12.5.07
10.5.07
30.4.07
24.4.07
danes mi je prišlo na pamet nekaj simpatičnega....
kot vaško "dekletce" sem se vse svoje otroške dni potepala po vasi in njeni travnati okolici.
med počitnicami sta starša najbrž celo pozabila kako zgleda njun otrok, ampak jaz sem imela s pobalini in pobalinkami čez glavo opravkov. domov sem priletela samo napolnit sestradan želodček, velikokrat pa so mi ga tudi kar pri sosedovi prijateljici. če sva se z očetom kdaj po nekem ključu srečala kje sredi vasi, se je le nasmehnil in rekel:" o naša mala pocestnica, boš prišla kaj domov?"
no, ta izraz "pocestnica" sem takrat razumela po svoje. mislila sem, da sem pač dosti po svetu, oz. na cesti in me oče tako ljubkovalno kliče.
kasneje, ko sem se zavedala pomena te besede, sem bila jezna na cel svet, ki sprevrača lepo opisno besedo vandrovca v nekaj izkrivljenega, izmaličenega,.. ja, ja kurbanje je najstarejši posel nas žensk, a verjamem, da jim takrat še ni bilo treba postopat ob zaprašenih cestah in popljuvanih izložbah.
mogoče pa sem zdaj postala "popotkarica".
smeh je zdrav!
kot vaško "dekletce" sem se vse svoje otroške dni potepala po vasi in njeni travnati okolici.
med počitnicami sta starša najbrž celo pozabila kako zgleda njun otrok, ampak jaz sem imela s pobalini in pobalinkami čez glavo opravkov. domov sem priletela samo napolnit sestradan želodček, velikokrat pa so mi ga tudi kar pri sosedovi prijateljici. če sva se z očetom kdaj po nekem ključu srečala kje sredi vasi, se je le nasmehnil in rekel:" o naša mala pocestnica, boš prišla kaj domov?"
no, ta izraz "pocestnica" sem takrat razumela po svoje. mislila sem, da sem pač dosti po svetu, oz. na cesti in me oče tako ljubkovalno kliče.
kasneje, ko sem se zavedala pomena te besede, sem bila jezna na cel svet, ki sprevrača lepo opisno besedo vandrovca v nekaj izkrivljenega, izmaličenega,.. ja, ja kurbanje je najstarejši posel nas žensk, a verjamem, da jim takrat še ni bilo treba postopat ob zaprašenih cestah in popljuvanih izložbah.
mogoče pa sem zdaj postala "popotkarica".
smeh je zdrav!
21.4.07
16.4.07
kako sem si zamislila betonsko vrtno mizo in koliko časa je trajalo od ideje do izvedbe.
začelo se je natanko pred dvema letoma, ko sem na vso moč pritiskala na svojega bivšega fanta, naj mi že vendar ulije to betonsko zadevo v obliki kašmirskega vzorca. pustil je svoje delo iz rok in se potil za svojo drago, takrat zame. no, ljubezen je kmalu zatem šla po gobe. spraševala sem se ali je bila miza povod ali posledica za razhod. mogoče je bila pa pika na koncu stavka.
taista miza- težka za dva junca, je do pred kratkim ležala sredi garaže, saj ni ga bilo korenjaka, ki bi si jo upal premakniti.. ker pa imam sedaj krepkega fantiča, je uslišal mojo prošnjo, da se dokonča delo nekoga, ki ga pač ni uspel.
po brutalnem postopku podlaganja in potiskanja, sta z mojim žlahtnikom uspela mizo postaviti točno tako, kot si je princeska zamislila. mizo je bilo potem treba zabetonirat v izkopano luknjo, ugotoviti njeno ravnino itd...
kar nekaj časa že tako tam prešerno stoji, cela betonska in grda na drugi pogled. rabi eno fajn obleko iz ploščic. tudi te sva že pripravila, a kaj, ko princeska komplicira in ne želi uporabit kar prve ideje.
v lajfu se je treba mučiti tudi z lepimi stvarmi, kajpak.
začelo se je natanko pred dvema letoma, ko sem na vso moč pritiskala na svojega bivšega fanta, naj mi že vendar ulije to betonsko zadevo v obliki kašmirskega vzorca. pustil je svoje delo iz rok in se potil za svojo drago, takrat zame. no, ljubezen je kmalu zatem šla po gobe. spraševala sem se ali je bila miza povod ali posledica za razhod. mogoče je bila pa pika na koncu stavka.
taista miza- težka za dva junca, je do pred kratkim ležala sredi garaže, saj ni ga bilo korenjaka, ki bi si jo upal premakniti.. ker pa imam sedaj krepkega fantiča, je uslišal mojo prošnjo, da se dokonča delo nekoga, ki ga pač ni uspel.
po brutalnem postopku podlaganja in potiskanja, sta z mojim žlahtnikom uspela mizo postaviti točno tako, kot si je princeska zamislila. mizo je bilo potem treba zabetonirat v izkopano luknjo, ugotoviti njeno ravnino itd...
kar nekaj časa že tako tam prešerno stoji, cela betonska in grda na drugi pogled. rabi eno fajn obleko iz ploščic. tudi te sva že pripravila, a kaj, ko princeska komplicira in ne želi uporabit kar prve ideje.
v lajfu se je treba mučiti tudi z lepimi stvarmi, kajpak.
29.3.07
11:26 AM pogovor dveh, ki ju imam neizmerno rada.
ona: resnico boš iskal celo življenje, sploh pa je tebi ni treba, ker jo iščejo filozofi že celo večnost. preberi si raje kakšen dober strip, pij pivo, rigni na glas, ljubi se z žensko, nekaja malega pogaraj in to je to.
| 14 minutes |
11:41 AM on: nisem tu zato da bi garal, pil pivo, rigal in bral stripe...
"tu sem zato, da iščem resnico".
11:43 AM
31. 3. 07 prelagati odgovornost na filozofe, je tako kot prelagati odgovornost za svoje zdravje na vzajemno...
"tu sem zato, da zapolnim prostor", pravi moj prijatelj dino.
31. 3. 07 prelagati odgovornost na filozofe, je tako kot prelagati odgovornost za svoje zdravje na vzajemno...
"tu sem zato, da zapolnim prostor", pravi moj prijatelj dino.
22.3.07
21.3.07
20.3.07
13.3.07
vrtnarjenje se je pričelo. najprej sem opazovala prijatelja pri kopanju lukenj za marelice in češnje, kasneje pa sem še sama poprijela za orodje in prezračila zemljico okoli česnika. pomagal je tudi on.
delo krepi, če ga ni preveč, sicer te krepa- stara modrost izkušenega vrtičkarja, ki po dopoldanskem delu na njivi, rad zalegne okoli poročil ob enih.
začel se je čas neklepetanja in redkega objavljanja zapisov, ali pač ne?
poganjajmo mlade, zelene brstke.
delo krepi, če ga ni preveč, sicer te krepa- stara modrost izkušenega vrtičkarja, ki po dopoldanskem delu na njivi, rad zalegne okoli poročil ob enih.
začel se je čas neklepetanja in redkega objavljanja zapisov, ali pač ne?
poganjajmo mlade, zelene brstke.
Naročite se na:
Objave (Atom)