zakaj se živali nikoli ne dolgočasijo in ali je rajski adam vzel evino jabolko iz dolgočasja, radovednosti ali iz ljubezni?
ja, to me danes zanima.

zgleda, da imam 5 minut časa- uaau. nihče ni lačen in pokakan pa tudi zebe nikogar ne. mati imajo čas, da zapišejo nekaj o dogodku, ki se je dogajal na oktobersko nedeljo.
Bilo je jutro in na vasi so petelini že zgodaj zakikirikali- akcija kopanja lukenj za nov asfalt se je začela, meni pa se je odluščil čep. ja, prav tisti čep, ki naznanja prihod novega zemljana.
Nisem zagnala pretiranega vika in krika, kljub temu pa sem se pozanimala kaj mi je v taki situaciji storiti. najbolje, da se odpraviš proti porodnišnici, mi je svetovala ginekologinja. poklicala sem miha, ki je vihtel kramp nekje sredi vasi. bil je kar malo šokiran, saj smo rojstvo imeli nekako v planu šele čez 3 dni. nekaj časa je svojo stisko utapljal pod vročim tušem, potem pa sva se le odpravila proti porodnišnici. vozil je počasi.
ulegla sem se na neudobno porodnišnično mizo, kjer so me priklopili na ctg. zaznani so bili popadki, ki pa sem jih z lahkoto premagovala. zdravnica je namerila komaj za prst prehoda skozi maternični vrat. ojej, ta bo pa še dolga preden bom rodila, sem si mislila.
jok brate!
nataknila sem si tisto sprano srajco in si izbrala posteljo pri oknu. najdražji je bil z mano in namesto mene meril presledke med popadki.
ura se je že bližala deveti zvečer, Miha pa še vedno v porodnišnici pri meni. najbrž je bil neviden, sicer bi ga kakšna zoprna sestra že vrgla iz stavbe.
po hodniku prikoraka babica, jaz pa jo prosim, če mi lahko napravi še enkrat ctg, da vidimo kakšna je situacija. bolje, da tega ne bi vprašala. kljub očitni nejevolji, odmaširam za babico v porodni blok, kjer me priklopi na aparat. medtem se slišijo neznosni kriki mlade porodnice.
aparat zaznava že močnejše popadke, odteče mi voda. ležim priklopljena na hodniku v poltemi, nikjer nikogar, slišijo so grozni kriki na koncu hodnika- hitchock bi znal bolje to prikazati.
intenzivnost popadkov se veča, jaz pa jih korajžno predihavam. na koncu hodnika zaključijo porod. čez hodnik se zaderem ali je kje kdo in naj mi pomagajo, ker jaz nameravam rodit. babica prikoraka do mene in me nonšalantno napoti na najbližjo mizo, kjer me namerava klistirat. ojej...
ampak uau, paše. čeprav sva morali vse opraviti po hitrem postopku, kajti v naslednji slabi urici na svet priplava naš deček.
porod je bil super. bila sem sproščena kolikor sem le lahko bila. porodna bolečina je res nekaj izjemnega, neopisljivega, vendar, če se ženska nanjo psihično pripravi, ni frke.
Miha je bil moj veter.

zdaj pa grem pokukat kako sta moja dva fanta.

Tihožit Bit
razpoloženje,
ki odraža mir, ubranost v naravi.

time is not money, time is ART.

tihoma vstopaš in odgrinjaš moje čipkasto nebo.

zen budistke

oda korenju


izvor energije
čisti kri
žene na vodo
preprečuje nastanek ledvičnih kamnov
-"- gnitje v črevesju
nevtralizira odvečno želodčno kislino
krepi ostrino vida
-"- odpornost proti glistam, prehladu, rahitisu, vnetju ušes
širi krvne žile
in nas tako varuje pred arteriosklerozo
varuje tudi pred slabokrvnostjo
utrjuje kosti
korenčkova juha je odlična proti driski dojenčkov
odstranjuje strupe iz telesa

(foto: www.2muchbeauty.com )

rumeno obsijana
rdeče žari izpod
črnega neba

šele ko nam bodo vsem padle gate z riti, šele takrat bomo zares svobodni.

"na tem svetu potrebujem samo zrak,
tebe ne."
potem se mu je utrnila solzica.

"tebe ljubim, ne pa potrebujem."

srečna sem.

čofotalnik

...prebival sem v prijateljičini hiši in vsak dan čakal, da se prikaže "srečkica". Ob njenih prihodih so se mi tresla kolena, njena nepredvidljivost pa me je grizla v že dolgo potlačena čustva.
Užival sem v pogovorih z njo, ko me je vodila na čudovite kraje, kjer sva opazovala stvaritve narave. Prvič, ko sem ji skuhal, je bila navdušena, jaz pa sem si končno priznal, da sem res zaljubljen v pravo žensko...

ko se srečava na robu neba

ko se objameva pred oltarjem srca

ko se začutiva kot trn v peti

takrat sva to midva

in nič ni popolnejše in žlahtnejše.

večna prijatelja

njeni veliki, lijakasti cvetovi
zbirajo medeno roso,
žejni se ob njej ustavi.

srkajoč.

oživila sem tradicijo rdečih sadežev.

maline v jeseni
jemo kar sedaj.

prej sem se nasmejala do solz.
moj dragi je namreč cankarjev nagrajenec iz materinega jezika. ko pa sem brala njegov zadnji zapis, mi je na pot razmišljanja skočila misel, da najbrž cankarjeva mati ni samo kuhala kave, ampak je v njegova besedovanja tudi vstavljala vejice.

p.s. moje znanje materinščine ni nikoli posegalo po zlatih odličjih.

proti jutru sem imela zelo čudne sanje. rablju sem pomagala zbežati pred nadaljnim metanjem ljudi v visoke, betonske luknje. na dnu sem videla par raztreščenih trupel.
bežala sva čez prekrasne vrtove, po obzidju. pred nama so bila le še visoka, železna vrata. rabelj je imel ključ, vendar ga nikakor ni mogel spraviti v ključavnico, roka se mu je preveč tresla. za nama pa lovec z črno masko in obleko. med pogledovanjem na lovca in tresočo roko rablja, sem se prebudila.

kmalu zatem pa je najino bitje prvič dalo vedeti, da obstaja. na desni strani trebuha je nekajkrat nežno potrkalo. čudovit občutek, ko se zaveš, da nisi nikoli sam.

"vlada socialni darvinizem, kjer močnejši in iznajdljivejši zmaga.""darvin nima prav!" pravi ježek v svojem komadu. jaz bi pa rekla:" darvin ne sme imeti prav!"
prijateljica se zavzema za enakopravnost pred stvarstvom.

ližem te pod koleni, tvoja usta žarijo.

lica vzhajajo kot kvašen kruh.

z ušesi strižeš kot muš.

tvoje zamisli so širše od mojih bokov, bogov, blogov....a je še kaj na b?

ugotavljam, da sem bila včasih veliko bolj preprosta.
recimo, na vprašanje kaj je bistvo obstoja, sem preprosto odgovorila: "bistvo obstoja sta bistvo in obstoj."

enostavno, kajne!?

prizemljitvi križa, so prisostvovali neverniki. priporočila naj bi bila uslišana vsem. gora ni nora, nor je kdor nese križ gor.
zdaj stoji.

modrosti za vsak dan:

ne kupi novega namaza, dokler ne poješ starega.
otroci radi načenjajo nove stvari, preden dokončajo stare.

najprej zaupaj, šele nato ustvari password.

apple že ve. sadež pregrehe. tako pravijo...

poleg mojega omiljenega, sta to še dva sodobna junaka.



fadr and bradr.

fajn se je mečkati z 1 pobrito brado,
traktor je dostavil 58 vreč maltita,
na torti bilo je 12 jagod.

greva gledat kje bo gorelo.

danes mi je prišlo na pamet nekaj simpatičnega....
kot vaško "dekletce" sem se vse svoje otroške dni potepala po vasi in njeni travnati okolici.
med počitnicami sta starša najbrž celo pozabila kako zgleda njun otrok, ampak jaz sem imela s pobalini in pobalinkami čez glavo opravkov. domov sem priletela samo napolnit sestradan želodček, velikokrat pa so mi ga tudi kar pri sosedovi prijateljici. če sva se z očetom kdaj po nekem ključu srečala kje sredi vasi, se je le nasmehnil in rekel:" o naša mala pocestnica, boš prišla kaj domov?"

no, ta izraz "pocestnica" sem takrat razumela po svoje. mislila sem, da sem pač dosti po svetu, oz. na cesti in me oče tako ljubkovalno kliče.

kasneje, ko sem se zavedala pomena te besede, sem bila jezna na cel svet, ki sprevrača lepo opisno besedo vandrovca v nekaj izkrivljenega, izmaličenega,.. ja, ja kurbanje je najstarejši posel nas žensk, a verjamem, da jim takrat še ni bilo treba postopat ob zaprašenih cestah in popljuvanih izložbah.

mogoče pa sem zdaj postala "popotkarica".

smeh je zdrav!

odločitev je padla: ni druge kot, da ukinem jutra njemu, ki ga ljubim.

p. s. sklenila sva, da bova spanec noči raje zbujala z nasmejanim jutrom.