preseneča nas vedno bolj- provokacija. nanjo se odzove vsak ego tega planeta. sem se preizkusila in tega nisem storila. počutila sem se kot boginja lastne sebe. ljudje se pestimo z obnašanjem drugih in tako je prav, če verjamemo, da smo le jebena ogledala. in, če tam vidim nekaj, kar me zmoti, preusmeri svoj tok zavesti? ploskam z ušesi od silnega navdušenja nad novim odkritjem lastne nevroze, apatije do nastalega ali nenastalega pričakovanja. naučim se sprejemat tisto, česar mi nekdo ne more dati, ker najbrž obstaja nekaj, česar jaz ne morem dati potrebnemu.
rada imam, ko se mi dogaja dokumentarec na koži- muha brenči v istem prostoru kot jaz utripam. četudi tri ure le sedim in se sprašujem kaj za boga počnem tukaj in zdaj? opazujem kako me opazujejo in vprašajo šele, ko se sprovocira njihov vedno dejavni jebeni um. relax bi rekli tisti, ki vedo, da je vse skupaj le kulisa praznega srca.
odgovori na taka in drugačna vprašanja se nahajajo za devetimi resnicami in devetimi lažmi. vozel je vez.
odvozlajmo se!