en zapis iz leta dva taužnt tri

en kafe
čakam jo
ljubim ga
za šankom pa nekdo
ves lep čist svež nasmejan
vsi zelo urejeni
v denarnici zloženi bankovci po velikosti
da nered jih ne zmede
točno vedo kje je kaj
da hitro zagrabijo
da slučajno ne bi šlo kaj narobe
da ne bi bilo zadrege
ker se nihče več ne prenaša nepopolnega
vse teče kot po maslu
le jaz sedim sama
niti časopisa nimam
da bi se skrivala za
njegovo vsebino
top stars okrog mene
jaz pa samozavestno predstavljam sebe
z nezloženimi bankovci
z neurejeno pričesko
s slabo skombinirano garderobo
brez sogovornika
in brez prikrival

še dobro, da smo že v letu dva taužnt sedem in ne živim več s takšnimi predsodki.