danes mi je prišlo na pamet nekaj simpatičnega....
kot vaško "dekletce" sem se vse svoje otroške dni potepala po vasi in njeni travnati okolici.
med počitnicami sta starša najbrž celo pozabila kako zgleda njun otrok, ampak jaz sem imela s pobalini in pobalinkami čez glavo opravkov. domov sem priletela samo napolnit sestradan želodček, velikokrat pa so mi ga tudi kar pri sosedovi prijateljici. če sva se z očetom kdaj po nekem ključu srečala kje sredi vasi, se je le nasmehnil in rekel:" o naša mala pocestnica, boš prišla kaj domov?"

no, ta izraz "pocestnica" sem takrat razumela po svoje. mislila sem, da sem pač dosti po svetu, oz. na cesti in me oče tako ljubkovalno kliče.

kasneje, ko sem se zavedala pomena te besede, sem bila jezna na cel svet, ki sprevrača lepo opisno besedo vandrovca v nekaj izkrivljenega, izmaličenega,.. ja, ja kurbanje je najstarejši posel nas žensk, a verjamem, da jim takrat še ni bilo treba postopat ob zaprašenih cestah in popljuvanih izložbah.

mogoče pa sem zdaj postala "popotkarica".

smeh je zdrav!