proti jutru sem imela zelo čudne sanje. rablju sem pomagala zbežati pred nadaljnim metanjem ljudi v visoke, betonske luknje. na dnu sem videla par raztreščenih trupel.
bežala sva čez prekrasne vrtove, po obzidju. pred nama so bila le še visoka, železna vrata. rabelj je imel ključ, vendar ga nikakor ni mogel spraviti v ključavnico, roka se mu je preveč tresla. za nama pa lovec z črno masko in obleko. med pogledovanjem na lovca in tresočo roko rablja, sem se prebudila.
kmalu zatem pa je najino bitje prvič dalo vedeti, da obstaja. na desni strani trebuha je nekajkrat nežno potrkalo. čudovit občutek, ko se zaveš, da nisi nikoli sam.
10 komentarjev:
nevidni ključ: vrtičkarji otroci.
Jaz pa nimam nikoli tako poetičnih sanj... :(
a se ti zdijo poeticne? meni so bile kar precej strasljive. edino,ko sva tekla cez vrt, je bilo na mizi odlozenih nekaj kozarcev od sampanjca- kot po kaksnem slavju.
pa vrt je bil tak zelo rajski.
ma vse ostalo- trupla, moz v maski....pa uh zagonetno.
Oh, zadnjič mi je moja zbudila ob pol štirih zjutri s tem ko me je božala po obrazu. Ko sem se "meniničjasno" zbudil, me je vprašala, če sem kj njen. Takrat, ob tisti uri, pa sem si zaželel da bi bil sam.
Sem pa sanjal dva dni nazaj, kako mi moj pes govori, da moram shujšat.
svaka čast tvoji punci!
tvoj pes že ve kaj govori, ;)
:) prvic pobrcalo, huh
velicastno / bitje
To pa je res pravi "iiiiiiiiiiiii" za moj *smeh* . Haha.
heheheh ja,no zavidanja vredno. zarni se ni se pritozil.pa mislim, da se tudi ne bo.
kaj se pa mam jaz sploh. za pritoževat. hehe
ker si ostal brez zvezdic ;)
Objavite komentar